Prisotnost malokluzije v moderni družbi

Raziskave na lobanjah odkrivajo, kako se je v zadnjih 1000 letih izrazito povečala prisotnost malokluzij glede pomanjkanja prostora za pravilno postavitev vseh zob, posledica tega pa je nepravilna pozicija zob. Kot vzrok se šteje moderen način prehrane, pri kateri enostavno ni potrebe po toliki aktivnosti griznega aparata in tako prihaja do redukcije, zmanjšanja čeljusti in pomanjkanja prostora za zobe. Zanimivo je dejstvo, da v primitivnih družbah, na primer pri Aboridžinih, pojava nepravilne postavitve zob sploh ni.

Tak tip malokluzije, strokovno imenovana tudi neutrokluzija (ang. neutrocclusion), je najpogostejši razlog, zaradi katerega se pacient oglasi pri ortodontu. Na vprašanje ortodonta, »kaj vas najbolj moti pri vaših zobeh«, je najpogostejši odgovor vezan za nepravilnosti na sprednji, vidni strani. Rečemo lahko, da je estetika največja motivacija za vstop v ortodontsko terapijo, čeprav imajo ti isti pacienti lahko večje težave z ugrizom.

Težave s postavitvijo zob in ugrizom

Težave s postavitvijo zob in ugriza lahko negativno vplivajo na posameznika. Težave lahko klasificiramo med probleme oralnega zdravja in oralnih funkcij ter na psiho-socialne probleme. Potrjena je povezanost malokluzije in funkcionalnosti žvečenja in govora, tako da je logično pričakovati izboljšanje teh funkcij po zaključku ortodontske terapije, seveda, če je določena nepravilnost označena kot vzrok teh težav. Boljša postavitev zob vpliva tudi na njihovo čiščenje.

Mnoge raziskave so pokazale na psiho-socialni efekt malokluzije, oziroma da imajo osebe s krivimi zobmi lahko psihološke težave, in tudi težave pri socialni interakciji kot posledico nezadovoljstva z izgledom svojih zob. Prav tako je potrjeno, da ortodontska terapija pomaga pri dvigu samozavesti in ima pozitiven psiho-socialen učinek.

Stabilnost ortodontske terapije

Je končen rezultat ortodontske terapije dolgotrajen ali se bodo zobje ponovno »skrivili«? Odgovor na to vprašanje je odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost pacienta, začetna nepravilnost in največ upoštevanje navodil po koncu ortodontske terapije. Po aktivnem delu terapije, pri katerem se zobe postavlja v pravilno pozicijo in korigira ugriz, namreč sledi obdobje retencije. Retencija je obdobje, v katerem se s posebnimi aparati zagotavlja stabilnost doseženega rezultata, in tudi omogoča večja »svoboda« zobem, da samostojno prenašajo obremenitve žvečenja in se postopoma prilagajajo na »življenje brez aparata«. To obdobje je izjemno pomembno za dolgoročen uspeh ortodontske terapije in pomembno je, da se pacienti držijo navodil, ki jih dobijo. Trajanje retencijskega obdobja je odvisno od starosti pacienta in trajanju aktivne ortodontske terapije. V glavnem traja toliko, kolikor je trajala tudi aktivna terapija, pri mladih pacientih s skeletnimi nepravilnostmi pa je zaželeno, da traja do zaključka rasti.

Aparati, ki jih uporabljamo v retenciji so snemljivi ali fiksni. Snemljivi so v večini primerov esseix retainerji, izdelani iz 1mm debele termoplastične folije. Fiksni retainerji so v obliki vpletene jeklene žice, ki se lepi na notranje (jezične) ploskve sprednjih zob. Nošenje aparata zmanjšujemo s časom, tako da se po zaključku nosijo samo enkrat tedensko, medtem ko se na začetku nosijo podnevi in ponoči, vsakodnevno.

Ko ocenimo, da je rezultat stabilen, se zaključi retencijsko obdobje in takrat je razglašen dolgoročno stabilen rezultat, nam in pacientu v zadovoljstvo. V naši polikliniki zagotavljamo vse predpogoje, da bi z vašim sodelovanjem lep nasmeh trajal vse življenje.

Impaktirani zobje

Čeprav večina zob zraste do konca in doseže kontakt z zobmi nasprotne čeljusti, iz različnih razlogov nekateri zobje ne uspejo zrasti in ostanejo v kosti. Take zobe lahko izpulimo in takrat je pogosto potrebno narediti nadomestek tega zoba v obliki implantanta ali mostička. Alternativa je, da se jih »izvleče« s pomočjo aparata na njihovo predvideno mesto. Prednost je v tem, da ima tako pacient celoten zobni lok z najboljšo rešitvijo – lastnim zobom.

V terapiji sodelujejo oralni kirurg, ki s posegom v lokalni anasteziji izvleče impaktirani zob in ortodonta, ki nadaljuje s terapijo in s pomočjo fiksnega aparata postavlja zob na njegovo mesto v zobnem loku.