Ortodontska terapija

Prvo srečanje pacienta in ortodonta je ključ za uspešno terapijo. Ortodontska terapija je namreč specifična, ker traja daljše obdobje in v tem času je potrebno medsebojno zaupanje in partnerski odnos med pacientom in ortodontom, da lahko je terapija lahko uspešna.

Eden od pomembnih delov prvega pregleda je, da pacient dobi informacije o problematiki svojega ugriza in položaja zob, ki ju je zaznal ortodont, in tudi da ortodont prepozna motive, zaradi katerih se je pacient oglasil v ordinaciji. Z drugimi besedami, pomembno je dojeti, kateri je glavni razlog pacientovega nezadovoljstva, ker mora biti rezultat terapije, poleg tega, da mora biti izvedena po pravilih stroke, tudi to, da je pacient zadovoljen z rezultatom.

Na prvem pregledu bo pacientu razložena narava problema in nekatere potencialne rešitve. Če je pacient odločen, da začne s terapijo, se vzamejo potrebni diagnostični vzorci, kot je odtis in fotografija, kar se lahko naredi tudi pri naslednjem obisku. O dokončnem načrtu terapije se odloča šele po detajlni analizi diagnostičnega materiala, ki vključuje merjenja na modelih iz gipsa (ki so pridobljeni na osnovi vzetih odtisov), analizo fotografij pacienta in rentgenskih posnetkov.

Poleg izjemne rasti odraslih pacientov, ki iščejo ortodontsko terapijo, so še naprej najpogostejši pacienti otroci in najstniki. Ta fenomen ni neutemeljen niti ni povezan z mitom, da se »otrokom hitreje popravljajo zobje kot starejšim«.

Glavni razlog je prisotnost pubertetne pospešitve rasti in potencialna prilagodljivost nekaterih kostnih struktur. Navedene fiziološke pojave ortodont uporabi v terapiji, da, najpogosteje s snemljivimi aparati, popravi kompleksnejše dento-skeletne težave, ki jih je skoraj nemogoče popraviti v odrasli dobi. S korekcijo nepravilnih razmerij čeljusti v zgodnjem obdobju zmanjšuje potrebo pacienta po kasnejših kirurških posegih z namenom popravljanja omenjenih težav.

Prihod na prvi pregled k ortodontu bi moral biti pri 6 letih, izjemoma drugače, kadar gre za večje kostne anomalije. V večini primerov takrat ortodont ne bo začel s terapijo, bo pa ocenil potencialen razvoj težav in v nekaterih primerih začel z določeno obliko terapije.

Določitev začetka terapije je kompleksno in odvisno od niza dejavnikov, največ od tipa težave pri pacientu. Razumljivo je, da znajo biti starši pogosto nestrpni glede začetka terapije, a za le-tega obstaja pravi čas, ki ga določi ortodont.

Zadnja desetletja se je povpraševanje po ortodontski terapiji odraslih pacientov (> 18 let) večkrat povečalo.

Ni več socialno nesprejemljivo imeti aparat za zobe pri katerikoli starosti. Pogosto je vprašanje, ali postaja zgornja meja. Zgornja meja ne obstaja, edini predpogoj za začetek premikanja zob je, da so zobje in ustna votlina zdravi in sanirani.

Znanost kaže, da ni velike razlike v hitrosti premikanja zob kot odgovor na ortodontsko sliko med mladimi in starimi pacienti. Torej, jasno je, da ni nikakršne kontradikcije za ortodontsko zdravljenje zdravega 70-letnikka ali 70-letnice. Po drugi strani pa pri starejših pogosteje srečamo probleme izgube zob in pojav bolezni parodontoze (podpornega aparata, ki »drži« zobe v kosti). V takih primerih je potreben interdisciplinaren pristop, sodelovanje strokovnjakov različnih domen stomatologije, da skupaj z ortodontom omogočijo popolno rehabilitacijo griznega sistema in zadovoljstvo pacienta.