Fiksni ortodontski aparat

Fiksna ortodontija uporablja ortodontske aparate, ki jih pacient ne more sam vzeti iz ust. Fiksna ortodontija se je prvotno razvijala v Združenih državah Amerike, prvi fiksni aparat tipa edgewise pa je izumil Edward Angle, za mnoge oče ortodontije, leta 1928.

V Evropi se je začela uporabljati v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Čeprav obstaja niz aparatov, ki so fiksni, kot je aparat za širjenje neba, lingvalnih in palatalnih lokov, se vseeno v večini primerov pomisli na edgewise aparat, oziroma aparat, ki je sestavljen iz nosilca in žičnega loka, ki jih povezuje.

Ortodont uporablja elemente, kot je nosilec, »gumice« in obročke, ki se lepijo s posebnimi kompozicijskimi materiali oz. cementirajo na zob. Po zaključku ortodontske terapije jih ortodont sname s posebnimi inštrumenti.

 

 

 

 

 

Nosilci sami po sebi ne morejo proizvesti sile za premik zoba. Temu je namenjen žični ortodontski lok, ki jih povezuje in izvede silo, potrebno za premik zoba. Obstajajo loki iz različnih materialov; zlitina niklja in titana, nerjavečega jekla, titan-molibdenove zlitine  itd. Vsak material je predviden za določeno fazo ortodontske terapije.

Prednost fiksne ortodontije je uporaba blagih sil primernih za fiziološki premik zoba ter možnost preciznejšega premika glede na snemljive aparate.

Nosilci so lahko klasični in samozaklepni. Nosilec se mora na nekakšen način povezati z žičnim ortodontskim lokom, da pride do premika zoba. Pri klasičnih nosilcih se to povezovanje, zaklepanje, izvaja z elastikami in celičnimi žicami, medtem ko imajo samozaklepni nosilci vgrajeno zaponko, s pomočjo katere se ustvari povezava med lokom in nosilcem. Ker tako klasični kot samozaklepni nosilci vodijo do željenega rezultata, je prednost samozaklepnih nosilcev v tem, da proizvajajo manjšo silo pri premiku in so bolj sprejemljive za pacienta z estetskega in higienskega vidika, ker ni potrebe po dodatnem materialu v ustih, kot so elastike in žični loki za povezovanje. Tako klasični kot samozaklepni nosilci so lahko estetski (beli, prozorni) ali kovinski. Razlika je primarno v estetiki, prozorni so praktično neopazni. Vsi sistemi z estetskimi nosilci, ki jih uporabljamo v polikliniki, so keramični, ki so veliko kvalitetnejši od npr. plastičnih.

V naši ordinaciji uporabljamo najmodernejše tehnike fiksne ortodontije. Poleg klasičnih nosilcev so tu tudi samozaklepni nosilci najmodernejših tehnik: Damon, In-Ovation, QuickQlear itd.

Mobilna ortodontija

Mobilna ortodontija z namenom popravljanja pozicije zob in korekcije medčeljustnih razmerij uporablja aparate, ki jih pacient sam vstavi in vzame iz ust.

Medtem, ko se je v ZDA v prvi polovici stoletja razvijala fiksna ortodontija, je v Evropi potekal razvoj in izpopolnjevanje snemljivih aparatov. Ko se je začela fluktuacija strokovnjakov iz ZDA v Evropo in obratno, je prišlo do sprejemanja snemljivih aparatov v ZDA in tudi fiksnih v Evropi. Lahko rečemo, da so danes in eni in drugi neizogiben del moderne ortodontske terapije.

Čeprav med laiki prevladuje mnenje, da so snemljivi aparati oz. »nočni aparati« zastareli, to ni nikakor res. Absolutno imajo svoj namen in kljub vsemu vse večjim možnostim fiksne ortodontije še vedno služijo svojemu namenu.

Snemljive aparate izdela zobni tehnik po navodilih ortodonta. Sestavljeni so iz akrilne plošče in žičnih elementov, s katerimi se držijo zob. Najpogosteje sta to dve ločeni plošči, ki se vstavita na zgornji oziroma spodnji zobni lok. Pacient ju nosi vsaj štiri ure dnevno in ponoči (12 – 14 ur dnevno) in obvezno sname med jedjo.

V prvi vrsti se koristijo pri mladih pacientih, pri katerih je še prisoten potencial rasti. Takrat s pomočjo snemljivega aparata ne korigiramo samo zob, temveč izboljšujemo tudi skeletne in mehkotkivna razmerja otroka, z namenom, da bi imel po zaključku rasti skladen profil in harmonično razmerje delov obraza.

Lingvalna ortodontija

Klasična fiksna ortodontija predstavlja postavitev nosilcev in ostalih elementov na labialno ploskev zob, oziroma tisto, ki je položena proti ustnicam in licem ter vidna od zunaj. Obstajajo tudi nosilci, ki se postavljajo na »notranjo« ploskev zob in so na ta način »nevidni«, drugim ljudem neopazni.

Lingvalna ortodontija je doživela znaten napredek v zadnjih 10 letih in je izrazito iskana oblika ortodontske terapije s strani odraslih pacientov, ki zaradi profesionalnih obveznosti želijo aparat, ki ga drugi ne bodo videli.

Tak tip terapije ima tudi svoje pomanjkljivosti ker zahteva več časa za prilagoditev po vstavljanju aparata, zaradi bližnjega kontakta z jezikom.